Hrup in infrazvok

Zvok lahko opredelimo s frekvenco in amplitudo zvočnega tlaka. Prva je povezana z višino tona, druga pa z glasnostjo. Slišni zvok je tako zvočno valovanje s frekvencami v slišnem območju človeškega ušesa, to je med 20 Hz in 20.000 Hz. Zvok z nižjimi frekvencami imenujemo infrazvok, z višjimi pa ultrazvok.

Vetrne elektrarne oddajo zvok, ki pa mora biti v predpisanih mejah slišnega zvoka, ki jih določa zakonodaja. Pri delovanju vetrnih elektrarn nastaja normalno slišen hrup (od 200 do 3.000 Hz=, ki običajno nastane s t.i. švistanjem turbinskega krila. Nastaja lahko tudi nizko frekvenčni hrup (med 125 in 250 Hz) ob udarjanje turbinskega krila od sloje nestabilnega zraka, ali infrazvočni hrup (od 0,1 do 20 Hz), ki nastane pri udarjanju turbinskega krila v turbulentni tok zraka, ki običajno nastaja ob stebru vetrne elektrarne. Infrazvočni hrup je tisti hrup, ki ga ušesa slišijo, informacije o tem pa ne predajo možganom.

Normalno slišni hrup je lahko za ljudi moteč zaradi amplitudne modulacije hrupa na razdaljah do 600 m. Vplivi nizkofrekvenčnega hrupa na počutje ljudi so opazni pri večjih hitrostih vetra in so za ljudi moteči na podoben način kot normalno slišni hrup. Vplivi infrazvočnega hrupa pa so z veliko gotovostjo dokazljivi na razdaljah do 500 m, na večjih razdaljah pa lahko počutje ljudi moti v primeru, da njegova jakost presega mejo zaznave zvoka za zunanje dlančnice.

V okviru študij in raziskav bomo merili vse tri vrste hrupa in glede na rezultate študij načrtovali stojišča.

Več o vplivih zvoka najdete v prezentaciji Vpliv (nizkofrekvenčnega) hrupa, ki ga povzroča delovanje vetrnih elektrarn.